Predstavitev

Življenje in delo

Roman Vodeb je odraščal v štiričlanski delavski družini v Trbovljah. Osnovno šolo je končal v Trbovljah, Srednjo Pedagoško gimnazijo (danes Gimnazija Ledina) pa v Ljubljani. Vsa leta je bil aktiven športnik – telovadec/gimnastičar. Leta 1983 se je vpisal na Fakulteto za telesno kulturo (šport).

Zaradi poškodbe je takrat končal uspešno tekmovalno kariero v športni gimnastiki in se predal trenerskemu delu. V mladinskih kategorijah je na jugoslovanskih prvenstvih osvojil 15 kolajn (od tega 3 zlate na parterju) – Vzgojil je nekaj odličnih tekmovalk v športni gimnastiki, ki so osvajale naslove državnih prvakinj (še) v Jugoslaviji. Zaradi teh uspehov je bil še kot absolvent profesionalno angažiran v trboveljskem gimnastičnem klubu oz. društvu Partizan Trbovlje, kjer je v dopoldanskem času vodil ure »gibalnih dejavnosti« (telovadbo, športno vzgojo), za vse trboveljske malo-šolarje, popoldan pa treniral vrhunske športnike in športnice. Obe društvi je skupaj z ženo (izvenzakonsko partnerico) Tino Trugar tudi organizacijsko uspešno prilagodil novim družbenim tokovom.

Po skoraj desetih letih trenerstva v vrhunski gimnastiki in sočasnega pedagoškega dela v vrtcu se je posvetil raziskovanju, znanosti in teoriji, s čimer je »koketiral« že vsa trenerska leta. Dodiplomski študij je končal leta 1989 z diplomo na temo osnovne in specialne motorike v športni gimnastiki. Magisterij na Fakulteti za šport je končal leta 1996 z magistrsko nalogo o motivaciji: Manifestna in latentna struktura športno-motivacijskega prostora pri 14-letnikih. Še pred dokončanjem tega študija na FŠ se je vpisal tudi na podiplomski študij na Filozofski fakulteti (smer Sociologija kulture), leta 1998 pa tudi doktorski študij na Institutum Studiorum Humanitatis (smer Antropologija vsakdanjega življenja). Druga dva podiplomska študija (drugi magisterij in doktorat) je »končal« v letu 2000 in/oz. 2002, čeprav mu doktorske naloge Šport skozi psihoanalizo na ISH-ju niso pustili zagovarjati.

V sklopu zadnjih dveh podiplomskih študijev (modulov in izpitov) se je angažiral tudi pri tematiziranju različnih družbenih fenomenov, ki nimajo nič s športom, se pa navezujejo na psihoanalizo in teorijo ideoloških mehanizmov ter teorijo institucije. Ob angažirani publicistični dejavnosti (v zadnjih dvajsetih letih je objavil okrog tisoč strokovnih prispevkov v različne časopise in revije ter tri bloge) je napisal tudi pet odmevnih knjig: Ideološke paradigme v športu (… ko poseže vmes država) (1999), ki je imela in ima še vedno močne učinke v državni športni politiki, že omenjeni »na grmadi zažgani doktorat« Šport skozi psihoanalizo (2001), magisterij na Filozofski fakulteti (smer Sociologija kulture) Subjekt v ideologiji (športa) (2003). II. del športa skozi psihoanalizo se imenuje Interpretacija športa (2005). Družbeno najodmevnejša knjiga je O spolu (in z njim povezanih reče – tudi o feminizmu in »moškinjah«) (2011).

Od leta 1987 do maja 1996 je bil profesionalni trener in pedagoški delavec v vrtcu, od takrat naprej do maja 2001 pa je bil zaposlen kot sekretar Zveze športnih društev Trbovlje, od maja 2001 naprej pa kot samostojni občinski strokovni sodelavec za šport. V letu 2002 je za eno leto opravljal funkcijo vršilca dolžnosti direktorja Zavoda za šport Trbovlje. V letu 2003 pa je bil potrjen za direktorja za polni mandat (do leta 2007) – od 2007 pa osebni svetovalec (psihoterapevt), publicist, bloger, kritično-(psiho)analitični mislec. Odmevne so (bile) tudi njegove oddaje na TV3 (Faktor) in njegove kolumne za Fokuspokus. Zaradi medijske blokade se pojavlja tudi na gledališkem odru kot »Sigman Frojdeb« s kontroverznimi satiričnimi mono/duo tragikomičnimi, vselej satiričnimi, predstavami (»Seks, Freud in jaz« oz. »Ajde miška, to mi deli!«, »Lepotica in psihoanalitična zver«, »Najstnica pri seksologu«, »Razočarana gospodinja pri seksologu« …), iz katerih je razbrati, da Roman Vodeb na izrecno željo tudi (psiho) terapira (kljub temu, da nima uradne licence za izvajanje psihoterapije). Prav to je nekaj, na kar Vodebovi kritiki niso računali in bega psihološko in/oz. psihoterapevtsko stroko.[1]

Vodeb je slovenski javnosti poznan tudi po številnih kontroverznih in šokantnih intervjujih in izjavah po številnih televizijah in radijskih postajah in medmrežnih portalih. Na lokalni TV Trbovlje je imel tudi svoje oddaje (Modrovanja in Razbito). Na radiu »Europa 05« pa je imel v letu 2015 tudi redne tedenske radijske kolumne/komentarje. Na internetnem portalu Nova24TV pa je leta 2015 (za eno leto) postal tedenski kolumnist. Kot komentator je (bil) septembra 2018 udaren na TV3 v oddaji Faktor, od julija 2019 naprej pa tudi kot tedenski kolumnist portala Fokuspokus.

DOPRINOS K PSIHOANALIZI

Vodebov doprinos k Freudov(sk)i konceptualizaciji duševnosti (psihoanalizi) je v tem, da poudarja različnost obeh spolov – moških in žensk – ter vlogo nezavednega, ki mu skozi poveljuje otroštvo in seveda seksualnost. Posledično je radikalni kritik vsakršnega feminizma (še posebej Simone de Beauvoir) in teorije spolov (gender theory). V svoji kritiki feminizma in enačenja spolov se opira na Sigmunda Freuda in njegovo tezo: »Anatomija (genitalij) je usoda!« Ob tem freudovsko dodaja neko teoretsko noviteto: da so moške genitalije (penis) konstitutivno »dajajoče«, ženske (vagina) pa konstitutivno »sprejemajoče«, in to na simbolni ravni v družbenih in partnerskih odnosih. S tem precej zaznamuje teorijo sociologije spolov. V svoji konceptualizaciji se Vodeb mestoma navezuje na Jacquesa Lacana, mestoma pa se od njega oddaljuje – npr. ko negira Lacanovo tezo, da se človek konstituira kot simbolno bitje skozi jezik/govor. Vodeb trdi, da je človek simbolno bitje zato, ker misli, in ne zato, ker govori, in da jezik ni pogoj strukturiranja misli. Za Vodeba je »realno realno« – Freud bi rekel »primarni proces« – sicer res nezavedno (ki je simbolno), toda Vodeb govora/jezika nima za (pred)pogoj simbolnosti človekove duševnosti. Ko Vodeb trdi, da moramo vsakdanjo realnost (v budnosti) »prebrati« in jo dešifrirati tako kot sanje (ali umetnost), dodaja, da govor nima nobene neposredne zveze s to vsakdanjo simboliko. Zato Vodeb npr. šport (tako kot umetnost ali vsakdanje rituale, spodrsljaje, zmote) klasično freudovsko prebere kot simptom, ki ima svojo simbolno formo/strukturo. Znamenita Vodebova teza je, da žogarski »gol/koš ni gol/koš«, pač pa simbol ženskih genitalij (vagine). Njegov panseksualizem – še posebej športni – je v osnovi vezan na Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks (športni nasprotniki so simbolni zastopniki osovraženega ojdipskega očeta, ki ga je treba kastrirati – vi isti luči pa športniki sami sebe nezavedno vidijo kot kastratibilne, torej premagljive …). Vodebov epistemološki prelom/rez v razumevanju športa (in športologije/kineziologije) je ravno v tem, da ima šport – tako kot sanje – svojo latentno strukturo. Da bi resnično razumeli šport, ga moramo najprej »prevesti«, dešifrirati – tako kot sanje. Vodeb je svojo freudovskost oz. (teoretsko) psihoanalitičnost apliciral na razumevanje športa, kar ni naletelo na odobravanje matične športne/športološke/kineziološke stroke. Njegov doktorat s predvidenim naslovom Šport skozi psihoanalizo so mu na Institutum Studiorum Humanitatis zavrnili zaradi neznanstvenosti. Leta 2001 ga je v knjižni obliki z istim naslovom. Po letu 2005, ko je Vodeb izdal svojo zadnjo športološko knjigo (Interpretacija športa) se posveča (psiho)analizi vsakdanjega življenja, dnevne rutine, umetnosti in tudi politike. V sociološkem kontekstu je blizu ameriškega funkcionalista Talcotta Parsonsa hkrati pa je radikalni kritik kanadskega sociologa Ervinga Goffmana ter eksistencialistične filozofinje Simon de Beauvori in njenega feminizma. V isti sapi se poleg na Freuda naslanja še na Melanie Klein, njenega učenca Donalda Winnicotta in Johna Bowlbyja. Slednje je teoretsko združeno v njegovi t. r. najbolj cenzurirani knjigi Prvi spol (2019).

Vodebovo razumevanje (sociologije) spolov je vezano tudi na latentno strukturo opravljanja različnih poklicev, v ozadju katerih je po njegovo prav iz Ojdipovega kompleksa izhajajoči kastracijski kompleks, ki je, glede na spol, radikalno različen. In zato se lahko oz. se morata spola skozi različnost tudi dopolnjevati – in v partnerskem odnosu in v vsakdanjem življenju (sociologiji spolov). V argumentaciji, zakaj morata biti spola različna, vpelje tudi nov (sociološki) koncept: aritmetična sredina družbene sreče oz. ugodja. V tej zvezi apelira na politike, češ da morajo sprejemati take zakone, ki bodo dvignili nivo doživljanja sreče, torej prijetnosti življenja na višjo raven. Načelo ugodja Vodeb ne pripisuje le Onemu (angl. Id), pač pa tudi Nadjazu (Superego). Rešitev za družbo je po Vodebovem mnenju v tem, da se rehabilitira tradicionalna družina s faličnim, simbolno nekastriranim očetom in feminilno (nefalično) mamo. To bo povrnilo normalnost v razreševanje Ojdipovega kompleksa pri otrocih, kar bo normaliziralo bodoče rodove moških, ki bodo spet pridobili moralno razsodnost (močan Nadjaz) in zdravo testosteronsko agresivnost (beri: kontrolirano tekmovalnost). V koncept Erosa in Thanatosa Vodeb ne poseže, niti ga ne kritizira posebej – se pa vidi, da destruktivni gon smrti pripiše kastracijskemu kompleksu, bolje rečeno bojazni/strahu.

Pri individualni psihoanalizi (kot terapevtski metodi) se Vodeb sicer vrne k Freudu – tako, da poudarja vlogo prvih treh faz psihoseksualnega razvoja. V svoji teorizaciji odnosov med spoloma in kritiki družbe (skozi teorijo spola/gender) se mu zdi pomembna predvsem falična faza z Ojdipovim in kastracijskim kompleksom. Za razliko od Freuda pa ne govori o predstavah (in afektu), pač pa govori o »miselnem odtisu«, ki si ga otrok – glede na dogodke – vzpostavi v svoji psihični realnosti. In otrokov miselni odtis je toliko bolj ključen za razvoj duševnosti v odraslosti, kolikor bolj je libidinalno investiran (»oenergeten«) – Vodeb od Freuda prevzame koncept libidinalne ekonomije in ga tudi nadgradi – tako, da pravi, da se vse libidinalno investirane misli, ki jih otrok doživlja v prvi fazi psihoseksualnega razvoja, v odraslosti vrnejo tako, da jih odrasli človek simbolno podoživlja. Vse libidinalno investirane misli imajo svoje simbolno nasledstvo v odraslosti (povsem mimo tega, da ima človek sposobnost govora, torej strukturiranja misli, míslenja/mišljenja skozi jezik). Hiperinvestirane miselne oz. čustvene brazgotine doživete skozi različne infantilne frustracije so tiste, zaradi katerih človek v odraslosti rabi psihoterapijo. Po Vodebovem mnenju vsak človek na nek način v odraslosti vselej podoživlja svoje otroštvo, vendar na simbolni ravni oz. v simbolni obliki. Npr. če je človek bil v otroštvu prikrajšanj za mamo oz. za prejemanje materine ljubezni, bo v odraslosti postal kronični turist, svetovni popotnik, »vandrovček« – svojo matično državo bo zamenjal in iskal srečo oz. ugodje v tujih državah/deželah (ki imajo simbolno zastopstvo v otroštvu doživete mame). Pri razumevanju vračanja otroštva v odraslosti Vodeb svari pred negativnimi vplivi starševskih ločitev in spolnih zlorab. Tisto, kar otrok v otroštvu nikakor ne bi sme videti oz. doživljati v svoji psihični oz. miselni dejavnosti je soočenje s smrtjo (naj)bližnjih (ali pogrebom – ker koncepta smrti ne dojema pravilno) in klanja živali, tudi gledanje prizorov prakticiranja odrasle seksualnosti (npr. v domači spalnici ali televizijsko pornografijo) so za otroka, po Vodebovem mnenju, lahko fatalne, torej travmatične, kar seveda izbruhne kot psihična motnja na plano šele v odraslosti. Psihiatrično diagnosticiranje Vodeb kritizira prav skozi dejstvo, da se vsakemu otroku (zgolj) vrača njegovo otroštvo. Mejna osebnostna motnja (border-line) je za Vodeba zgolj nasledek preveč travmatičnega oz. frustrirajočega otroštva (v primarni družini). Shizotipska motnja je za Vodeba obrambni mehanizem, s pomočjo katerega človek preživi in sploh približno zna živeti.

ANTIFEMINIZEM

Vodeb je slovenski politični prostor zaznamoval kot radikalni kritik in nasprotnik istospolnih porok in posvojitev v istospolno partnersko skupnost. Kot aktivni nosilec dveh referendumskih kampanj (2011 in 2015) je kot politični levičar in (teoretski) psihoanalitik kritiziral feministično-legebitrovsko ideologijo enačenja spolov in ukinjanja koncepta očeta in matere. Skozi razlago fenomena Ojdipovega in kastracijskega kompleksa (in formiranje Nadjaza) je učinkoval na dobršen del laične in celo strokovne javnosti – uradna stroka je njegovim argumentom in medijskim nastopom ostro oporekala. Dve pomembni slovenski združenji – psihološko in sociološko društvo (ki sta po Vodebovem mnenju kontaminirano z levo oz. feministično ideologijo) – sta Vodeba ostro kritizirali in mu nasprotovali. Vodeb je v svoji publicistični dejavnosti, medijskih nastopih, še posebno pa v dveh ostrih referendumskih kampanjah, feministke označil kot spolno frustrirane »moškinje« (med njimi je veliko lezbijk), ki v objemu zavidanja penisa s svojimi ideološkimi nebulozami (z)begajo in poneumljajo ljudi. V isti sapi feminizem označi kot eno od najbolj smrtonosnih ideologij, ki bo – če bo dokončno simbolno kastrirala moške, ki kot očetje ne bodo mogli več dostojno očetovati – dokončno uničila človeško družbo. Feminizem skozi emancipacijo žensk in sesutjem tradicionalne družine posredno botruje razcvetu narcističnih psihopatov (moškega spola), ker zaradi manjka oz. simbolne kastracije očetov niso razrešili Ojdipovega kompleksa – ostali so fiksirani na predojdipalni fazi s t. i. materinskim Nadjazom, ki jim ne omogoča postkonvencionalnega moralnega razsojanja (kot bi rekel Lawrence Kohlberg). Tudi falične ženske – »moškinje«, kot jim reče Vodeb – se ne morejo normalno inkorporirati v zgledno in normalno funkcionirajočo družbo, v vse njene podsisteme. Take falične ženske se silijo na funkcije moči in oblasti, za kar pa, po Vodebovem mnenju, niso moralno kvalificirane, saj jim njihov Nadjaza ne dovoljuje postkonvencionalnega moralnega razsojanja – njihove poslovno-strateške odločitve so povsem iracionalne.

KRITIKE

Zaradi svoje antifeministične drže in panseksualizma je bil Vodeb od vsega začetka deležen številnih kritik – toliko bolj, ker se je zelo hitro medijsko uveljavil. Njegove nasprotnike moti predvsem to, da se Vodeb spušča na področja, ki niso njegova matična in nima formalne izobrazbe psihoanalitika oz. psihoterapevta, mediji pa to kar sprejmejo. Neljubo dejstvo za njegove kritike je tudi to, da se Vodeb vseskozi deklarira kot politični levičar, njegovi pogledi na teorijo spola in feminizem pa so zelo konservativni, torej desni. Vodeb je ne nazadnje osovražen, ker je z leti postal pomemben (so)oblikovalec javnega mnenja in zagovornik kritičnega mišljenja ter hkrati kritik koncepta t. i. sovražnega govora – Vodeb ga zagovarja, zato, da bi se razvil pluralizem mnenj in interesov.

Na področju psihoterapije se Vodeb loteva svetovanj oz. terapij natančno tako, kot se v psihoanalizi (kot terapevtski metodi) »ne sme«. Vodeb klientom po uvodnem pogovarjanju zelo hitro ponudi oz. kar sam servira ponujajoči se uvidi – in ker ima Vodeb karizmatični status t. i. »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, zna in zmore (pozdraviti/predrugačiti pacienta)« se odpori pri večini ne vzpostavijo. Za nameček Vodeb moč uvida potencira s hipnozo, ki jo po drugi strani odkriva tudi za odkrivanje jedrnih dogodkov iz otroštva – osredotočen je predvsem na objektne odnose v primarni družini in spolne zlorabe.

Na področju športa/športologije/kineziologije so se Vodebovi kritiki najprej osredotočili na dejstvo, da Vodeb v športu prepoznava ideologijo – ki do Vodebove prve (in prelomne) knjige Ideološke paradigme (… ko poseže vmes država) sprva niso niti prepoznavali, kaj šele, da bi se soočili z njo. Lev Kreft Vodeba označuje kot enega od štirih najpomembnejših svetovnih radikalnih kritikov športa (Ob Vodebu Kreft navaja še Srba Ljubodraga Simonovića – Ducija, Francoza Jean-Marie Brohmea in Američana Douglasa Kellnera.) Vodeb šport psihoanalitično interpretira kot zelo latentno in simbolno seksualnega ter ga skozi ideološki diskurz prepoznava kot »sredstvo in tehnologijo nadzorovanj, reguliranja in discipliniranja« množic, zaradi česar mu ljubitelji športa očitajo, da »šport žali« …