Feminizem je kot ideologija v močni zablodi, saj s konceptom enačenja spola uničuje možatost moških, po drugi strani pa tudi feminilnost žensk. Danes so spodobnega (beri: dobrega) seksa sposobne prakticirati pretežno mlade ženske – ki pogosto postanejo »terapevtke«, torej ljubice, dvajset let starejšim (seksualno obupanim) moškim.

Očetov »Ne!« je izgubil veljavo. Ne uboga ga sin, ne hčerka, še najmanj pa žena. Dokler očetov »Ne (smeš)!« ne bo zalegel, in dokler ga ne bodo ubogali sin (in hči) in tudi žena (!), se slovenski družbi slabo piše. Deklica mora za razvoj normalne oziroma klasične ženske spolne želje (po koitusu oziroma moškem penisu) odraščati ob prisotnem očetu.

Aseksualnost, frigidnost, nimfomanija, promiskuitetnost, prostitucija in podobne neobičajnosti se v (manifestni) spolni želji napajajo iz otroštva, iz dekličinega odnosa do očeta (vključno s fantazmatskim odnosom do njegovega penisa). Če je fenomen Ojdipovega kompleksa realnost – nekaj kar (vz)drži – potem »mora« otrok svojega »Ojdipa« razrešiti v primarni družini z nasprotispolnimi starši. Naloga politikov je, da sprejemajo takšne zakone, da se bo aritmetična sredina družbene sreče (beri: prijetnosti življenja) dvignila.

Knjiga, ki je Sigmund Freud še ni mogel napisati, Janez Rugelj pa bi ji ploskal.